NESKONČNA POT

Na otokih brezčasja
so nevidni ljudje,
lovijo svoje sence,
iščejo oči,
izgubljene v preteklosti,
zagledane v minule dni.

Vstanejo z mano,
ko jih sonce prebudi,
ležejo z mano,
ko zaprem oči,
življenje spominov
je neskončna bleda pot.
Neskončna bleda pot.

Vsi smo potniki
na otoke brezčasnih dni,
tja, kjer sence
spijo z angeli,
ki imajo oči
kot ljudje, ki jih več ni.

Vstanejo z mano,
ko jih sonce prebudi, 
ležejo z mano,
ko zaprem oči,
življenje spominov
je neskončna bleda pot.
Neskončna bleda pot.

Besede in glasba: Andrej Guček, 1995