LEDENE CESTE Ko iščemo svoja obzorja z zaprtimi očmi, ko izbiramo nova imena za iste stvari, ko zasejemo v brazde na polja novih poti, razdalje žanjejo klasje upajočih dni. Ledene ceste vodijo do nas, ledene ceste peljejo od nas, včasih jim kak žarek led stopi, včasih zamrznejo, še preden za stopinje so poti. V sanjah izginjajo ceste v temo noči, razdalje umirajo v svetlobi zvezdnih luči, do takrat, ko nas objame tema večne luči, bodo razdalje znanilo  zemeljskih dni. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993  NOČNA VOŽNJA (TANJI) Zunaj noč bedi, kolesa mirno teko, tvoja sapa je tiha, srečen sem, da te imam. Je moja jadra veter zgrešil? Je kopno tam, kamor nemo drsim? Bom lahko v najin dom posadil cvet, bo rosil solze ali med? Čas neizprosno beži, zdaj joče zdaj se smeji, za izgubljenim ob cesti sveča gori. Je moja jadra veter zgrešil? Je kopno tam, kamor nemo drsim? Bom lahko v najin dom posadil cvet, bo rosil solze ali med? Besede in glasba: Andrej Guček, 1992 ZAMAN Za odrom je nevidni tat, mi govori 'ti nisi ta!' Hudoben je nevidni škrat, ki me vedno prehiti in se na koncu mi smeji. Blede slike gledajo v pretekle dni, iščejo si barve prehojenih poti, zaman, zaman, zaman. Tam, kjer temno sonce vzhaja, tam ni prostora za oba, tam bom srečen jaz al' ti  tam ne štejejo izgubljenih dni. Blede slike gledajo v pretekle dni, iščejo si barve prehojenih poti, zaman, zaman, zaman. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993 SPOZNAL SEM Spoznal sem nično klavrno usodo vseh tistih, ki živeli so nekoč, in tistih, ki nekoč živeli bodo, spoznal usodo lastno in nemoč. A rad imam, da dež mi v šipe trka, da žarek sonca leze čez parket, in všeč mi je, ko vidim, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed. In rad imam ljubezni bežne hipe in praznost, ki se porodi iz njih in zgrbljen list, ki ga zanese v šipe, da škrtne, kot pero, ki piše stih. Rad se zaganjam v ničeve opravke, ki mi nameče jih vsakdanji dan, rad izgovarjam nepomembne stavke, ki zanje vem vnaprej, da so zaman. Rad sem v nemirnih sapah smet usode, čeprav me včasih je vrtincev strah, četudi vem, da bom prešel brez škode, kot je zapisano, iz praha v prah. Janez Menart Glasba: Andrej Guček, 1991 TRENUTKI Trudni pogledi odhajajo k soncu, na cestah brezmejnih si iščejo spev, skoz' tisočletja izkušenj, v minutah minevanja praznijo svoja življenja. V krogih zavito življenje rodi novo radost, v letu galebov, v drsenju labodov,  večernih zarij trenutki budijo ljubezen. Trenutek ostane na pesku peščenih obal, v vetru se zlije s šumenjem morja, ki modro utone v nebo, konča slavospev, ki se izniči z novim življenjem. Besede in glasba: Andrej Guček, 1985  SREČNA MESTA Oče na nebu je zaspal, nevarne ptice so mu vzele vid, oblaki zdaj kar sami plovejo, v pepelu najdejo svoj mir. Morda se pravi čas bo našel kdo, ki bo predramil trudno ti glavo, ki bo nalil bistre vode ti v oko in pokazal pot, kjer srečna mesta so. Če jih norost ne posuši in solze najdejo poti med ulice človeških zmot, bo še moč stran od vseh pomot? Morda se pravi čas bo našel kdo, ki bo predramil trudno ti glavo, ki bo nalil bistre vode ti v oko in pokazal pot, kjer srečna mesta so. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993  TRBOVLJE Dimniki, kotli v predverju Dantejevega pekla, astmatična sapa starih lokomotiv, električne centrale v ustih moloha, v ustih mutantov, metropolis v nožnici razpotegnjene doline. Kje si Vladimir? Kje si, Majakovski, da visiš fosforescentne možgane krtov,  ki glodajo poden pod mojimi nogami, futuristične vizije, delavsko-človeška diktatura kromiranih strojev industrijske civilizacije, frenetična recitacija Podbevška, zraven pa blagi vzdihi knjižnih moljev, orgazmi akademikov, mrtvi so kosovelovi manifesti, mrtvi, odšel v rdeče in dobil pljučnico. Trbovlje, Bog je mrtev je vzkliknil nietzche in pozabil dodati, da je bog umrl v trbovljah, v jazbini, ki je neštetokrat povila revolucijo, deset let pred tistim, ko je Hitler poistal resnična groza, je dala po pički zlikanim Orjunašem, deset let po tistem, ko so vas z zavezanimi očmi in zalepljenimi usti peljali v paradiž, so se stresle krtine. Trbovlje, ponovno rojstvo avantgarde, Laibach dela denar iz cementnega dreka, Laibach vleče za jajca vesoljno občestvo, Laibach diktira modo praznoglavim nekrofilom. potoval sem skozi Cleveland in Pittsburg, skozi oko slovenstva in gledal astralno projekcijo svojega rodnega kraja. nikjer nimam miru, kaj sploh počenjam tukaj? tišina se mi začenja smejati iz maternice  španskih sten. Uroš Zupan Glasba: Andrej Guček, 1992  MELODIJA Tam nekje v dolini src, na koncu vseh želja, kot lahna zarja nad zemljo sliši se odmev. Če si zaželim, se lahko ujamem vanj, ostane mi napev, kot je ta. Kjer se križajo poti, srečal sem ljudi, melodija naj z nami živi za vse večne dni. Če si zaželim, se lahko ujamem vanj, ostane mi napev,  kot je ta. Besede in glasba: Andrej Guček, 1992 MOSTOVI SO PADLI Mostovi so padli, s tvoje na mojo stran ni več poti. Mostovi so padli, z moje na tvojo stran ni več poti. Bil je ukraden večer, v krošnjah nemir, zaspane ptice so  čuvale zadnji poljub. Dež je opral ta dan, ostal bo v mestu sanj, spomin je najinih src otrok. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993  POSEBEN DAN Danes ni čas za žalost,  danes je poseben dan. Spustila so se z neba neznana bitja ljudem na pomoč. Neumne vojne, lačne in bolne, pravijo, so preživeli. Danes so ptice vesele, danes je Bog razigran, v temo so bitja odšla, nam pa ostal je program. Veter poje, zemlja pleše, sonce ljubi, voda snubi. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993  V NOVO JUTRO Na obali želja, v pesku naplavljenih spominov hranim srečne dni. In čakam, da se ljubezni odmev v valove spremeni in me odplaknejo v nov dan. V novo jutro,  kjer jemanje z dajanjem  si roko poda, v novo jutro, kjer čas ne bo  tolažba za sebične dni. Besede in glasba: Andrej Guček, 1993  ODKRIJ OTROKOM SVET Ti, ki si spoznal obe plati tega življenja, lahko oddahneš si, saj jutri bo temna za nami. Odkrij otrokom svet, v pekel ujeto zlo izginja, in daj jim svoje sne,  naj nauče ljubiti druge. A ne vprašaj se zakaj, le srce jim svoje daj in poglej jim v oči - to je ljubezen. In ti še rosnih let spoznavaš svet  svojih očetov? Zato daj jim mladost, resnici most še pred slovesom. Odkrij odraslim svet, v pekel ujeto zlo izginja, in daj jim svoje sne, naj nauče učiti druge. Besede in glasba: Graham Nash, 1969 Prevedla Neli Vozelj  USPAVANKA Še en dan utonil je v noč, škrlatno nebo zaliva gore. Le zaspi, trudna zemlja, naj ti bo hladna noč  zavetje pred ljudmi, le zaspi, trudna zemlja, naj te človeški jok nikdar več ne zbudi. Vrhovi strme, mar še slišijo odmev grmenja topov, mater jok? Le zaspi, trudna zemlja, naj ti bo hladna noč  zavetje pred ljudmi, le zaspi trudna zemlja, naj te človeški jok nikdar več ne zbudi. Besede in glasba: Andrej Guček, 1992