|
KOMPAS SRCA
Mar ni lepo,
ko se nebo odpre,
stara bolečina
v novi umre,
preroki molčijo,
igrajo na vse,
še oni rabijo sanje,
pardon, srce !
Ko se zgodi, da kompas srca
kaže v neprehodno smer,
tvoj edini zaveznik je čas,
pardon, srce !
Čez tisoč let,
ko bomo zvezdni prah,
bodo naša srca
imuna na strah,
veter pesnik,
muza bo hlad,
v tišini bo pel,
da imel sem te rad.
Ko se zgodi, da kompas srca
kaže v neprehodno smer,
tvoj edini zaveznik je čas,
pardon, srce !
Besede in glasba: Andrej Guček, 1994/97
NA VZHODU MRAK
Prišel in nahranil
je srečo ljudi,
da bi pozabila,
da resnice ni.
Za njim je ostal jok
pohojenih trav
in upanje mlado
je v temo prikoval.
Velike in male
bežijo pred oltar,
gospodar je gospodar,
le če sta s sužnjem par.
In slavčki izbrani
vdano žvrgole,
saj morajo skrbeti
za svoje novčiče.
Na vzhodu je mrak,
dela se nov dan.
Prišel in nahranil
je srečo ljudi,
da bi pozabila,
da resnice ni.
Za njim je ostal jok
pohojenih trav
in upanje mlado
je v temo prikoval.
Na vzhodu je mrak,
dela se nov dan.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1996
SPOMIN NA MAJ
Sama sedela je tam,
v sobi spominov
čakala na zadnji pristan.
Prisedel sem in jo objel,
misel, da sam
nekoč bom star sem ujel.
Hitela je, če bi kaj spil,
naj vzamem, da še bom dobil,
nato pa, da žalosten je
spomin na maj.
Ko odpeljali so moža,
ni več ga videla.
Zažgali domačijo,
pustili grenko pot.
Odvila je majhen zavoj,
poln voščilnic
za srečo, pokoj.
Sama jih riše v dneh,
ko pametnejšega
nima počet.
Rože na njih so njen raj,
vedre kot njen smehljaj
in žalostne kakor je njen
spomin na maj.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1997
PESEM ZA NA POT
Nov dan, nova stran
v knjigi tvojih sanj,
na poti tja kjer morda
ne čaka vedno topla dlan,
da obriše solze,
če ti bo hudo
in obrne tisto stran,
kjer je v zgodbi srečen dan.
Nov dan, nova stran
v knjigi tvojih sanj,
če ti vrne tvoj nasmeh
bo tvoj srečen dan.
Tale pesem za na pot
naj spremlja te povsod,
in če ti poide moč
naj ti bo v pomoč,
naj ujame žarek,
ki se potika sam,
tam nekje v modrini sonca
najinih dni.
Nov dan, nova stran
v knjigi tvojih sanj,
če ti vrne tvoj nasmeh
bo tvoj srečen dan.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1996
V PARKU KAMNITIH BESED
Izgubil se je sij tistih dni,
tistih svetlih zelenih dni,
ki so v naročje sonca ujeli
čas iluzij.
Ugasnil je tam kjer upanje
vedno znova gradi svet iz nič,
kjer želje živijo tiste stvari,
ki jih nikdar ne bo.
Če srečamo se čez mnogo let
v parku kamnitih besed,
uzremo roman, ki ga je za nas
zgradilo življenje.
Ko srečamo se čez mnogo let
v parku kamnitih besed,
uzremo roman, ki ga je za nas
zgradilo življenje.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1996
ZAKONI BREZ POVELJ
Ko stara sreča
izgubi sijaj
in nova je
že zdavnaj zapravljen raj
in vsak spomin
je bolečine kraj,
ko je težka noč,
nikogar, da bi razumel
in jutra
ne vidiš skoz meglo,
nevidno sonce
razjasni ti nebo.
Saj vse se vrti v krog,
najhitrejši ne ubeži,
saj takšna zgodba je,
kjer joče sreča
tam se smeje jok.
Čez leta
življenje izbere svojo pot,
takrat spoznaš,
da živimo le
zakone,
ki ne rabijo povelj.
Saj vse se vrti v krog,
najhitrejši ne ubeži,
saj takšna zgodba je,
kjer joče sreča,
tam se smeje jok.
In naša edina pot
je zmaga in nato poraz,
in naša igra le,
da joče sreča,
kjer se smeje jok.
Je naša edina pot
zmaga in nato poraz?
Besede in glasba: Andrej Guček, 1996
PRIČAKOVANJE
Pod odejo večera
na večne poti,
izgubljene kresnice
prižgejo sledi.
Ugasli svetilnik
jim kaže smeri,
tja kjer trenutek
večno živi.
Nebogljene
kot kaplje ledu
k toploti
nese jih tok,
da ogreje
plamena jih moč
nato pa pusti,
jokati.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1996
POET
Kaj lahko stori
še en izgubljen poet?
Kaj lahko stori,
če sam sebe sliši le?
Kje si, poet,
ko most med dvema je prepad,
da bi dal moči, da znova
harmonija se rodi?
Vendar mar ti ni,
saj dobro veš, da ne slišita
in zato poslušaš sebe le
in vedno prideš že, ko prepozno je.
Kje boš, poet,
če zadnji up se bo razbil?
Vedno si za las prepozen,
da bi lahko bil kriv.
A zdi se mi da veš,
da pomoči človek ne želi
in zato poslušaš sebe le,
in vedno prideš že,
ko prepozno je.
In ko poješ mi in pojem ti,
poješ le, da bi preživel.
Ko solza jutranja legla bo na tla
ostala bova spet sama.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1997
MESTO PRIHODNOSTI
Trbovci to smo hudiči,
noben strup nas ne uniči,
da lažje bo Trboveljčan bit,
bo treba prej znat kej spit.
Mi pa naprej , mi pa naprej,
dokler je v sodu vinca kej.
Svet Martin požegna ga,
debelo gos naj zraven da.
Sava se že regulira,
bodoč promet kanalizira,
elektrarna tri se nam podira,
to pa knape res kar mal' sekira.
Mi pa naprej , mi pa naprej,
dokler je v sodu vinca kej.
Svet Martin požegna ga,
debelo gos naj zraven da.
Gradi Trbovska se občina,
na stari trg bo šla mašina,
za fuk pa špila gramofon,
zamorca umiva Radion.
Priredil po ljudskem motivu: Andrej Guček, 1998
NEŠTETIČ
Njene besede
ne morejo več
doseči
tvojega srca,
dotaknejo se te
kot veter,
ki se ujame
v veje grenkobe.
Neštetič že glasba igra
na plesu v areni srca,
neštetič sprašujeta dva:
"Je sreča povabljena ?"
Neštetič že glasba igra
na plesu v areni srca,
neštetič sprašujeta dva:
"Je sreča pozabljena ?"
Besede in glasba: Andrej Guček, 1995
BREZ TEBE
Dela se dan,
v sobi sem sam,
mislim misli,
ki jih ne bi smel.
V to kar sem nekoč
verjel za vekomaj,
danes je odšlo
za vekomaj.
Moram najti moč,
da brez tebe grem naprej
in izlijem bolečino
v pesmi tej.
Vem minilo bo
kot vse še dosedaj,
le bolečina pesmi
še pri tebi je.
Vem minilo bo
kot vse še dosedaj,
le bolečina pesmi
zdaj še spi pri njej.
Besede in glasba: Andrej Guček, 1998
ŠE TE LJUBIM
V hladnem jutru,
na spominih je ležal prah,
tiho je zazvonil telefon.
Bil je glas
nežen in plah
kot takrat,
ko sva postala par.
'Kako ti gre, kako si?',
zmeden sem igral,
pod besedami pa skrival:
'Še ljubim te?'
Zdaj z drugim
stopaš v nov dan,
upaš, da pod nebom
srečnih zvezd.
Tudi jaz
začenjam nov krog
in grenko sladkih pesmi
novi rod.
Nemogoče se mi zdi,
a tokrat se morda zgodi,
da ostal prijatelj
bom s teboj.
'Kako ti gre, kako si?',
zmeden sem igral,
pod besedami pa skrival:
'Še ljubim te?'
Besede in glasba: Andrej Guček, 1998
|
|
