MEČ BESED

Včasih kot priliznjenke,
obraz je njihov nasmejan,
z mečem ostrim kakor britev,
ko se obrne noč v dan.

Če izvlečejo svoj meč,
v mesnici se začne pretep,
same sebi so sodnik,
same sebi tolažnik.

Meč besed
nad mano kot oblak teman
Meč besed
pred mano kakor jasen dan

Reka tiho dolbe pot,
odnaša sanje, naplavlja prod.
V gledališču mrtvih zgodb
ostaja le njih večni krog.

Meč besed
nad tabo kot oblak teman
Meč besed
pred tabo kakor jasen dan

Meč besed
mad nami kot oblak teman
Meč besed
pred nami kakor jasen dan

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

POZABLJEN

Gledam te 
skozi prijateljev oči,
diham podobe, 
zrak tvojih dni.
Greje me 
obraz nedolžnosti,
rad bi spoznal
tvojih pesmi ljudi.

Pravijo, da 
sedaj v gorah živiš,
čuvaš vrče spominov
pred kroglami mest.
Zate izvir 
še vedno živi
v njem svetloba še kar
ljubezni vode bistri.

Potuješ še
zaupaš ljudem,
a kjer si ti,
jih že davno več ni.
Brez zgodbe so šli 
bleščečih oči,
ne vedo, da nekje
živi nekdo kot si ti.

Zate izvir 
še vedno živi
v njem svetloba še kar
ljubezni vode bistri.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

ZADNJA ZMAGA

Slepe so ceste v Vasi brez luči,
d.j. Money vsak dan isto stvar vrti,
dobre hijene se ob koritu gužvajo,
brezno užitka reklamirajo.

Obriši solze silicijevega neba,
je le še ena slepa ulica,
in egotrip bo večno modni hit,
a zadnja zmaga je bil triumf smeti sveta.

Zadnji zemljančki opotekajo se spat,
da noč olajša avtoblokiran blues,
bankomati bruhajo svinčeni smeh,
črne mačke plešejo po tleh.

Obriši solze silicijevega neba,
je le še ena slepa ulica,
in egotrip bo večno modni hit,
a zadnja zmaga je bil triumf smeti sveta.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

OGNJENI PLES

Praske in rane 
polomljenih dni,
prednovoletni 
večer umiri.
V sobi svetloba
toplo gori,
v meni in zunaj 
mrzel veter ihti.

Ne zmorem cene,
ki ponujaš jo ti,
nimam denarja 
in nimam moči.
Moj plašč je pretanek
v mojih ustih je mir,
vihar je ostal
le spomin mladih dni.

Ne išči krivca
za brodolom,
kar je bilo je 
bil skupen polom,
V jadrih mladosti
razočaranja dvom
bil je oltar, 
ki je zanetil požar.

Ko plamen ugasne 
in sanje umiri,
v daljavi zagledaš
silhueti ljudi,
lutki ujeti 
v ognjeni ples,
od njiju nekdo 
ne ve kaj je res.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

POLETNI VEČER

V majhnem mestu vrtni lokal,
sonce ugaša zarji v pozdrav,
veter je lahek in že zaspan,
spominom pripravlja posteljo sanj.

Deklice v parih in včasih tri
večeru dajejo bistre oči.
Radost življenja smeji se iz njih,
cinizmu Resnice jemlje navdih.

Prijatelj za mizo je miren in sam,
od vesel življenja svobodi predan.
Za mizo sosednjo pijanec brljav
od sveta je pozabljen predse zamomljal.

Mladeničev svet je v ples parjenja ujet,
točajka pospravlja, ker bo že deset.

Tam kjer sem je to kar je,
kaos prej in kaos potem.
Vse kar je, je to kar je - 
spokojen poletni večer.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

SILICIJEVO NEBO

Na obzorju svetla noč,
nad zarjo morje mladih zvezd
svetlobo na naš planet prši.
Misel temna od nekod
se zavrta mi v telo,
kaj na svetu je še vrednega.

Ljubezen, Znanost in Umetnost;
vsem je ista mati strup,
Utopija njeno je ime,
ko se naš mali svet
kar naprej vrti
umazan od denarja in krvi.

Od zemlje do neba,
čez puščave do morja
bo nova doba
morda nekoč prišla?

A danes ni več čas velikih 
velikih besed,
življenja radost v majhnih je stvareh,
in svetobolje je bil stil,
patetičnih ljudi,
ki so nekoč verjeli v lepše dni.

Od zemlje do neba,
čez puščave do morja
bo nova doba
morda nekoč prišla?

Takšnih pesmi že milijon 
izzvenelo je v noč,
odmevu lepe duše epilog,
včasih pa se vrne spet, 
ko zarja joče nad zemljo 
in morje zvezd posije v nje oko.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

SMEŠNOJEZNA 

Raca ni raca, kurja njena je taca,
kraca in grebe in ko zagrebe,
neumno lep je kupček zadrege.
Neumno lep je kupček zadrege!

Njena pamet, velika uganka,
hinavsko na koncu bohoti se vsa,
vsem na ogled v dveh črkah se da.
Vsem na ogled v dveh črkah se da!

Smešnojezna postane vsa stvar,
če se razkrije ti račji oltar,
duh in krasna oblika lobanje
sta strelovod za propadle sanje.

Race so race in svet je svet,
z njimi se treba naučit je živet,
za eno korist sta kljun in taca,
smehu na svetu živeti se splača!

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

NA ZDRAVJE, SVET!

Je sonce vzšlo,
zdramilo je zemljo,
prvi delavci
na poljih upanja
mlado žito sejejo,
z ljubeznijo ga grejejo,
da ovenelo jim ne bo.

Na zdravje, svet!
Na novih tisoč let!

Čas obrne dni,
žito dozori,
rumena polja
polna so ljudi,
in zlato klasje žanjejo,
ga v lačne kašče točijo
in dobro leto hvalijo.

Na zdravje, svet!
Na novih tisoč let!

Čas nikdar ne spi,
spet mine leto dni,
večno isti krog 
se v staro smer vrti.
To klasje grenki kruh rodi,
tožijo prvi delavci,
od Ljubezni utrujeni.

Na zdravje, svet!

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001

RESNICA JE PTICA

Kadar zaslišim pesem srca,
v grlu zatakne se roža zla
je črna in bode, ni iz svobode
njene bodice so iz Resnice.

Resnica je ptica njena krila so meč,
ranijo njega, ki jo ljubi preveč.
v zlatem je srcu iskal jo prevzet,
od njene luči je padel zadet.

Je črna in bode, ni iz svobode
njene bodice so iz resnice.
Nevarno je k njej obračat oči
je temna zvezda, ki te oslepi.

Resnica je ptica njena krila so meč,
ranijo njega, ki jo ljubi preveč,
je v skritem zakladu iskal jo prevzet,
od njene luči je padel zadet.

Resnica je ptica njena krila so meč,
ranijo njega, ki jo ljubi preveč,
v zlatem je srcu iskal jo poet,
od njene luči je padel zadet.

Besede in glasba: Andrej Guček, 2001